Grčija 2010

Slovenci pač morajo odit letovat v Grčijo, ker imajo tako ali tako že vse plačano! :)

No, ampak kar se tiče cen, so zelo primerljive z našimi, hmm, z izjemo cen v barih, kjer npr. lahko za belo kavo plačaš 4 evre pa tudi ostala pijača je dosti dražja kot pri nas. Je pa zanimiva navada, da ti takoj, ko se usedeš v en lokalček, natakar prinese brezplačno vodo, ki jo potem sproti doliva. To je, seveda, zaradi hude vročine. Domačini sicer največkrat pijejo nepogrešljivi frape oziroma mrzli kavni napitek, ki prija ob vročih popoldnevih, ko živo srebro kaže okoli 38 stopinj. Hrana pa…mmm, hrana je pa izvrstna. Od čisto preprostega gyrosa in suvlakija do musak, morskih sadežev, kupa izvrstno pripravljene zelenjave, tudi grške solate…skratka, v Grčiji se lahko zelo dobro je. Mah, kaj dobro, odlično!

Odlično pa je lahko tudi na manj obljudenih grških otokih kot je npr. Serifos, ki ga z avtomobilom popolnoma obkrožiš – s krajšimi postanki – v približno dveh urah. Sicer naj bi Grčija vzdolž svoje obale imela okoli 6000 otokov, med katerimi naj bi jih bilo 227 nenaseljenih. V Grčiji namreč živi 11 milijonov prebivalcev, okoli dve tretjini pa jih živi v mestih. Pogled iz Akropole na Atene je tako dokaj šokanten. Hiša pri hiši, na hiši, v hiši…oziroma vsepovsod beton. No, imajo tudi nekaj parkov, ki so med drugim zatočišče potepuških psov, ki jih je v Atenah še vedno veliko, ampak bojda jih je veliko manj kot jih je bilo v preteklosti. Oblasti so takrat pred začetkom olimpijskih iger leta 2004 sterilizirale več kot 10.000 potepuških psov. To so zelo veliki, lepi, urejeni ter zelo prijazni psi, saj ”lokalci” skrbijo za njih, četudi niso njihovi lastniki. Po ulicah niti ni opaziti pasjih iztrebkov, tudi sicer so zelo čiste, bržkone jih ponoči očistijo. Ljudje so nasploh zelo prijazni in prav nič počasni, kakor nekako velja po ljudskem izročilu. Vsekakor priporočam obisk in ob tem predlagam super knjižico – Turistični vodnik za popotnike – naj 10 Atene, v kateri je zapisanih ogromno informacij, knjižica pa je v bistvu majhna, tanka in kot taka zelo priročna.

  • Share/Bookmark

Želje…

Včasih si človek zares zaželi, da si ne bi želel tistega, kar bržkone ne more sprejeti. Zaželi si enostavno – preveč. Težko dojame, da mora to željo zatreti, jo pozabiti in odkorakati dalje. To je zanj popolnoma nemogoče in zato trpi ter v samem bistvu tudi bolj ali manj stagnira. Hkrati pa si še naprej zatiska oči in deluje po načelu: bo že…bo, bo…nekoč.

  • Share/Bookmark

da…

Življenje je kratko. Lahko je že jutri vsega konec. Še več, celo danes, naslednjo minuto… Nas pa nezavedaje se tega bremeni in žalosti to, da imamo nekaj kil več kot lani. Mislim, za bruhat. No, nekatere nas bremeni tudi, da v okolici skoraj nikoli oziroma zelo redko vidimo pravo ljubezen, da je iskrenost vrlina, ki jo lahko iščeš z lupo, da je vse neka preračunljivost, da je ogromno ljudi žejnih in lačnih ter ogromno bolnih, da ljudje nimajo hrbtenice in se uklonijo pod še tako majhnim pritiskom, da direktorji na takšne ali drugačne načine zatirajo delavce in si s tem zvišujejo samozavest, da neki vodilni ljudje drago prodajajo zrak, ostali ljudje pa se tega ne zavedajo in vsemu nasedajo, da se politiki na takšne in drugačne načine borijo zgolj za svoje volilne glasove, da je tako težko dobiti zaposlitev, kaj šele jo obdržati, da ne znamo lepo skrbeti za okolje in dobesedno svinjamo lasten življenjski prostor, življenjski prostor nas in, seveda, tudi naših zanamcev, da se ne znamo poslušati, da ne moremo prit do lastnih stanovanj, da pravimo nekomu, da nam je nekaj najlepšega, kar se nam je zgodilo v življenju in to z lahkoto spustimo iz rok, da…  Toliko enih težav, ki nam grenijo življenje, namesto, da bi ga zgolj uživali in se vsako sekundo trudili, da bi bili srečni, veseli, zadovoljni itd., saj je lahko v naslednjem trenutku vsega konec. Žal, se tega premalokrat zavedam in tudi ko se, nisem dovolj močna, da bi znala pravkar zapisano teorijo realizirati. Ja, tudi to me obremenjuje.

  • Share/Bookmark

Mi in jaz

Težka je človeka pot,
polna ran in hudih zmot.
Niti luči v daljavi ni,
zgolj od teme se blešči.

V čem je smisel našega obstoja,
če le stvar nekaj velja?
Povej, povej ti pesem moja,
se mi svet kdaj zasmehlja?

Le tišina zdaj odzvanja,
tema se še bolj blešči.
Kaj bolečina ta naznanja?
Vse manj, vse manj je še moči.

Vdani v usodo smo na svetu.
Smo tam ali tu,
pomembno ni,
vsi skupaj le še štejemo, štejemo naše dni.

  • Share/Bookmark

Rdeča pot, modro nebo

Krhko je človeško telo,
še bolj krhka je njegova duša.
Puščice, na njih pa zlo.
Vsaka zadeti nas poskuša.

Vedno več jih svet pošilja,
Vedno manj jih človeka zgreši.
Ne znamo braniti tega se nasilja,
samo smrt, samo smrt nas odreši.

  • Share/Bookmark

Srčeva dama

Kako hitro se lahko podre hišica iz kart in potem slednje nemočne obležijo na črni podlagi. Pravzaprav so brez pomena, dokler se jih spet ne usmili neka roka in jim da njihovo vrednost. V kolikor se to ne zgodi, jih počasi, a vztrajno začne prekrivati prah. Obloga postaja vse debelejša in čez čas jih popolnoma prekrije. Njihov obstoj postane brez smisla. Čez čas lahko pride nekdo in vzame v roko posamezno karto, ji počasi in skrbno ter zelo vztrajno izbriše prah ter položi na kupček, ki postaja vse večji in večji in ko na njem pristane še zadnja karta, je tako popoln, da spet zaživi in služi svojemu namenu. Lahko pa čez čas pride nekdo drug in z eno samo grobo potezo vrže zaprašene karte v koš, kjer nemo obležijo in čakajo, da jih zmelje stroj smetarjev, ki jih nato odpelje na odpad, da tam strohnijo in utonejo v pozabo. Tako beden je pravzaprav lahko njihov konec.

  • Share/Bookmark

Čarovnica iz Portobella

Nekdo (bralka/bralec) si je vzel nekaj časa in s kemičnim svinčnikom lektoriral prvo izdajo omenjene knjige, ki jo je sicer prevedel Jadran Sterle, (nekorektno) lektorirala pa Maja Brodschneider Kotnik, ki je hkrati prevzela vlogo urednice. Korekturo naj bi opravil Andrej Koritnik, ampak, kot rečeno, je to dejansko storil šele neznani bralec oziroma bralka.

_ _ _ _ _

 

Nekaj modrih iz knjige Paula Coelha:

 

Mogoče je ljubiti več kot samo eno žensko/moškega v življenju. Potrebno je le paziti, da se ne primerja dveh izkušenj; ljubezni namreč ne moremo meriti enako kot merimo dolžino ceste ali višino nebotičnika.

 

Dobra definicija učitelja: To ni tisti, ki nekaj uči, marveč oni, ki navdihne učenca, da lahko da najboljše od sebe in odkrije to, kar že ve.

 

Še ena za tiste, ki verjamejo v …

Jezus: »Zapomni si dobro, hčerka moja, tudi jaz sem zunaj. Že dolgo časa mi ne dovolijo vstopiti (v cerkve).«

  • Share/Bookmark

Upoštevanje opomnika?

Kaj naj napišem? Trenutno se ne razmišlja o biti. Sicer ‘privleči optimizem na dan’ bržkone ne pomeni, da potem pač ne tuhtaš o rečeh na dolgo in široko, da globine niti ne omenjamo, in da zgolj živiš po principu ‘go with the flow’, ampak včasih ljudje pač ne znamo drugače. No, nič razglabljanj, nič slabe volje, itd. paše, vendar na drugi strani močno sveti opomnik, ki pomeni tudi neko zavedanje, da se stvari težko uredijo same po sebi. Je potem to zgolj odlašanje? Jah, včasih paše…ojej, noht se mi je zlomil, kaaaataaaasssstrrrrofffaaaaa… :)

  • Share/Bookmark

jamr na jamr…sprememba

Vsak začetek je težak, pravijo, in bržkone imajo prav. Vztrajati je treba nekaj časa in potem se bo izkazalo, če je vredno ali ne. Pokazalo se bo tudi kaj več dejstev o boleči hrbtenici. Proti slednji se pripravlja napad v obliki vaj, nove postelje in vratnega pasu, pa mogoče, če se bo dalo, še žoge namesto slabega stola. Treba bo stopiti v akcijo in ni hudič, da ne bo pomagalo. Ob tem bo treba zamenjati še ploščo v glavi, in sicer bomo tole pesimistično zabrisali v koš za smeti in na dan ponovno privlekli cel kup optimizma. To je teorija. Sliši se lepo. In kako zveni njena realizacija? Upam, da kaj kmalu zapišem tudi te tone.

_ _ _ _ _

…potem pa človek prebere prejšnji zapis, ki je nastal samo dober mesec nazaj in se zave, kako hitro se razburka mirno morje, kako hitro nastanejo poplave in kako malo dejansko naredi sam, da do tega ne bi prišlo. Vedno znova je preveč pritoževanja, obešanja na slabe stvari, negativnih misli…nekoč bo treba zatuliti: DOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOVVVVVVVOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOLLLJ!!! Bo šlo?

  • Share/Bookmark

Črke samevajo in samevajo…

Človek se lahko izkoriščevalsko obnaša do tovrstnih storitev, če lahko tako poimenujem pisanje bloga. (Madonca, sem že padla pod vpliv, čigav, ne bom razglabljala!) Vprašati se je potrebno, kdaj pride trenutek, ko dlje časa ne nastane niti en zapis? Pokvarjen računalnik, to bi bil lahko npr. enostaven odgovor, ampak saj danes lahko dostopamo do spleta že na vsakem koraku. Kaj pa potem? Je to zaradi pomanjkanja časa. Ne, sigurno ne (lahko zatrdim v mojem primeru), ker bi si lahko tistih pet minut izborili prav vsak dan. Je to zaradi premalo volje? Tudi ne, ker se najde energija za zapisovanje drugih stvari, torej bi lahko nastal tudi zapis v blog. Hmmm, morda pa zato, ker se nič pomembnejšega ne dogaja? Stoodstotno ne. Vsak dan prinese toliko stvari, ki bi bile vredne, da jih človek podrobneje oriše. (…tu bi se lahko spraševali še v nedogled…) Pa vendarle, zakaj potem dejansko ne nastane nov zapis?!? Bržkone je to odvisno od začetnega vzgiba. Zakaj je pravzaprav začel nastajati blog. Učenje, vpliv na bralce, ekshibicionizem, moda, oglaševanje, itd. ali zgolj samopomoč? No, in prav slednje se lahko zapiše kot piko na i za odločitev nastanka Črk. Sklep, ki iz tega sledi je torej povsem predvidljiv. Morje v tem trenutku ni razburkano in ladja mirno pluje svojo pot…črke pa čakajo in naj kar čakajo in čakajo…

Aja, mimogrede, ima morda kdo kakšno stanovanje odveč? ;) (mali valček pa le obstaja, da si ne bomo zakrivali oči)

  • Share/Bookmark