_sad

Vsake toliko je človek enostavno žalosten. Morda ne popolnoma vsak, (ravno?) zato pa nekateri večkrat. Sprva se lahko počuti nekoliko praznega in po dolgem iskanju polnil, se mu zdi, da le-teh enostavno ni, da niti ne obstajajo, da je kaj takega popolnoma nemogoče. Takrat ne opazi tistih malih biserčkov, ki se lesketajo v kapljici, polzeči po listku, niti plesa dveh metuljev, kaj šele prijazno besedo naključnega mimoidočega, ki je v teh časih taka redkost, da jo je skoraj nemogoče spregledati. Ker so se črke v tej belini skovale v besedico skoraj, je jasno, da nekaj možnosti vendarle obstaja, no, in zgodi se točno takrat, ko je človek prazen in ga brezup obliva iz vseh strani. Črno, črno je naokoli. In, ja, prav kmalu kmalu nastopi žalost…

  • Share/Bookmark

Večer z Milo Kačič

ZAKAJ?

Ti, ki praviš,
da vse vidiš
in veš,
ki nam naša pota ravnaš,
zakaj se tako malokdaj
nadme nagneš,
zakaj me zmeraj
na novo izdaš?
Zakaj mi z drugo roko jemlješ,
kar si mi s prvo
milostno dal,
zakaj me bežno pobožaš
in me nato zbiješ do tal?
Čakam in čakam
ter pestujem žalost,
v grob polagam
nedonošene sanje,
vera vate
je le še krpa na krpo,
molitev le blebetanje.

Mila Kačič

  • Share/Bookmark

Je res vsaka stvar za nekaj dobra?

V tem trenutku je iskanje zaposlitve nekaj najbolj mučnega, kar lahko človek doživlja. Statistike in primeri kažejo, da v povprečju na 200 poslanih prošenj sledi en razgovor, nekaj negativnih odgovorov, ostalo pa je vse skupaj ena sama ignoranca. Mogoče je možna avtorska pogodba ali pa odprtje samostojnega podjetja in celodnevnega garanja za 300 evrov, ostalo pa je zgolj za stroške. Kaj je pravzaprav to zaposlitev za nedoločen čas? Izmišljotina? Ja, za nas. Naši starši so jo dobro poznali. Prav tako so si lahko gradili hiše in kupovali stanovanja. Sicer so vse življenje odplačevali kredit, ampak jim je pa uspelo. Kdo bo nam, ki ne vemo oziroma ne moremo vedeti, kaj je to služba za nedoločen čas, dal kredit? Jah, brez vez in poznanstev enostavno ni tovrstne zaposlitve. In potem pač ne pride v poštev nič drugega kot hotel mama. Tudi to je razvrednotenje 30 let starega človeka, ki si ne more privoščiti samostojnosti. Je to normalno, je to sploh še komu šokantno ali smo se pač vdali v usodo in tovrstne problematike enostavno ne bomo reševali, saj imamo kopico drugih težav. Ob tem, da je vsak negativni odgovor šok za posameznika, ki nima službe pa bi res rad delal. Ve, da bi lahko dobro delal in bil celo veliko boljši od nekega sorodnika ali znanca šefa kadrovske službe. Počasi pa ne ve več, počasi se človek začne počutiti manj ali celo ničvrednega, porajajo se dvomi, morda celo obup. No, in če ob vseh teh znanih dejstvih človek še zboli in s tem bržkone izgubi dve možnosti za delo, potem se res vpraša, če je vsaka stvar za nekaj dobra. Le kaj bi se zgodilo… Ah, ti če-ji so vedno ubijajoča stvar. Ne obupaj, pravi okolica in posameznik, ki vse skupaj čuti na lastni koži, se trudi. Glavo pokonci in gremo…napisat še 201 prošnjo. Morda…

  • Share/Bookmark

Črke naj bodo

Včasih se mi zgodi, da nekomu celo povem za Črke. Redki ljudje namreč vedo, da obstajajo. No, vsaj po mojem mnenju. Še redkeje jih ljudje znajo povezati z avtorjem oziroma vedo, kdo je avtor/ica. Hmmm, no, včasih pa vendarle povem. Povsem spontano pa vendarle. Dasiravno niti ne vem, zakaj, no, pač povem. Pa naj bo, si rečem. Tukaj je vendarle velik del mene. So misli, razmišljanja, poezija, vtisi, želje, pogledi, glasba… In danes sem jih ponovno po res dolgem času tudi sama prebirala. Povsem naključno sem zbirala objave in začudena ugotovila, da nastajajo že vrsto let. Zanimivo, sem si rekla in sestavila še teh nekaj črk, ki so tako postale del samo mojih Črk. Le-te se bodo pisale in pisale…hmmmm, vse do samega konca.

  • Share/Bookmark

Stoja na glavi ali iz nog v možgane

Bedna in patetična. Brez velike koristi. S svojo, pa vendarle Ahilovo peto, ki bi se jo dalo spremenit v tisto normalno, če lahko kot takšne imenujemo dele človeškega telesa. Različni načini so za tovrstne dosežke, vendar se vsi zdijo tako nemogoči in težki. Veliko lažje je čakati na, hmmm, na kaj. Na boljši jutri? Tega ni. Ni niti telefonskih govorilnic, ampak je cel kup komunikacijske navlake, zaradi katere mislimo, da je vse veliko bolj enostavno. Pa ni! Otežujemo si lahke reči in stremimo k več, k popolnosti. In ja, le-ta, roko na srce, res ne obstaja. Vem. In kljub vsemu ne znam vedeti. Sranje. Veliko sranja in malo vedenja, da bo jutri bolje. Začaran krog. Beg je vedno prava navidezna rešitev. Tista dobesedna, v tuje kraje, vsaj za nekaj časa. Teden, dva in potem še nekaj tednov misli, ki prekrijejo dejansko stanje. Nekaj je. Obstaja pa tudi drugačna preokupacija, ki misli spelje na stranpoti. Spet tista prazna uteha, ki pravzaprav nikamor ne pelje, ne zares. Kakšen stavek je to, če pred njim že stoji ugotovitev, da nima kam peljati. Kaj se da izpeljat iz tega. Kakšen načrt? Kakšno dejanje? Zadnji ali pa prvi stavek že obstaja, vmes pa je vse prazno. Za zapolnitev vsega tega pa manjka poguma in, kot že tisočkrat ugotovljeno, volje ter, hmmm, morda celo znanja ali pa vsaj zaupanja vase. Sranje, saj pravim. Sranje in cel kup izgovorov. Eden bo že pravi .

  • Share/Bookmark

Še ena iz naftalina (23. 1. 2006)

ANALIZA FILMA – GLENGARRY GLEN ROSS

Vsako organizacijo sestavljajo različne osebnosti s svojimi motivi in interesi. Med njimi so na eni strani junaki, borci, vodje in na drugi strani povprečneži ter celo zgube. Pravilno usposabljanje, vodenje, motiviranje in kontrola zaposlenih so ključni za njihov uspeh. Prav njihova uspešnost pa je bistvena za uspeh ali neuspeh oziroma dobiček ali izgubo celotnega podjetja. Prisiliti zaposlene, da temeljijo k istemu cilju, ni mačji kašelj, tako da se menedžerji večkrat odločajo za princip nagrade in kazni. Tako se je zgodilo tudi v filmu Glengarry Glen Ross, ko so v newyorški pisarni, zaradi želje po boljših rezultatih, pripravili delovne nagrade za štiri prodajalce. In sicer naj bi najboljši dobil avto, drugi bi domov odnesel set nožev, tretjega pa bi odpustili.

V današnjem globalnem, konkurenčnem svetu je boj za obstanek trši, zato se morajo posamezniki bolj boriti, tako da bi lahko to situacijo primerjali s samci divjih živali, ki se v džungli bojujejo za naziv glavnega med njimi. Pot do cilja je lahko za vsakega posameznika drugačna. Danes predstavljajo pogajanja osnovno komunikacijsko orodje za doseganje želenih ciljev. Niso pa le orodje poslovnežev, ampak orodje, ki ga uporablja vsak posameznik v vsakdanjem življenju. Tržno gospodarstvo je pripomoglo k temu, da so podjetja zaradi vse večje konkurence postala agresivnejša. Vdrla so v zasebnost svojih trenutnih in potencialnih odjemalcev. K pogajanjem so bili s tem prisiljeni vsi, če so seveda še vedno hoteli ostati gospodarji svojega življenja. Pogajanja nam zato pomagajo sprejemati za nas najbolj optimalne rešitve, seznanjajo pa nas tudi s stališči drugih.

Konflikti, ki so posledica vseh pričujočih raznolikosti današnje družbe lahko vodijo do različnih dejanj. Ta so večinoma odvisna od tega, na kakšen način se spoprimemo z različnimi mnenji in stališči. Win-win načelo naj bi bilo tisto, ki bi ga morali zasledovati vsi pogajalci in pogajalke. To načelo lahko privede do zadovoljstva obeh pogajalskih strani z uskladitvijo njunih interesov in s tem do uspešnega zaključka pogajanj. Načelo vzpostavlja ravnotežje med najboljšim možnim rezultatom, ki ga lahko dosežemo s pogajanji, in ohranitvijo dobrih odnosov z nasprotno pogajalsko stranjo. V pogajanjih sicer ne moreta oba imeti koristi, saj je potrebno vedeti, da win-win ne pomeni da oba zmagata. Vedno ima nekdo od pogajanj več. Z win-win pristopom omogočimo, da imata obe strani več koristi, torej tak pristop gleda na povečanje skupnih koristi, te pa se še vedno lahko razdelijo med partnerje.

V filmu so prikazani zelo zanimivi načini pogajanja: različni prvi pristopi, besedne in ne besedne komunikacije, taktike kot so omejena avtoriteta, skrajni rok, pasivno agresivno vedenje,  uporaba čustev in še nekatere druge. Vsak prodajalec, katerega osebnost, identiteta se močno razlikuje od drugih je razvil drugačen svetovalni pristop. Nekateri so zgradili večje zaupanje pri strankah, saj so uspešno odkrivali prikrite strankine dvome in bolje spodbijali ugovore strank, vendar so bili uspešni samo na kratek rok. Posamezniku so namreč tako spretno vsilili posel, da je šele kasneje doumel dejstvo, da od posla ne bo imel veliko plusa oziroma koristi, torej da ne moremo govoriti o win-win načelu.

Akterji v filmu so bili, s postavljenimi kriteriji, na nek način močno prisiljeni misliti samo na svoje lastne potrebe ter potrebe svoje družine (bolna hčerka), ne pa tudi potrebe njihovih potencialnih kupcev zemljišč. Niso se držali pravila, da če ni moč najti skupnih rešitev, je poslovna pogajanja bolje prekiniti, kot pa riniti z glavo skozi zid in skleniti sporazum. Slednji v takem primeru prinese koristi samo eni pogajalski strani in še to na kratek rok. Nasprotna pogajalska stran se kmalu čuti izigrano in ne samo da ne želi več takega poslovanja, temveč lahko razširi tudi govorice kot o “nezaupanja vrednem” poslovnem partnerju.

Zavedati se moramo, da ne živimo več v svetu zero-sum game ampak v svetu, ki se oblikuje po načelu win-win. To pomeni, da je ključna aktivnost v mednarodnih odnosih usmerjena v sodelovanje in da vsi deli neke državne skupnosti predstavljajo državo v mednarodnih odnosih. Skoraj ni več nikogar, ki bi dvomil v nujnost povezovanja podjetij v tako imenovane distribucijske verige. Uspešno povezovanje v take verige zahteva na eni strani pošteno dolgoročno in partnersko povezovanje med podjetji (win-win), na drugi strani pa maksimalno izkoriščanje možnosti, ki jih daje sodobna tehnologija predvsem v obliki elektronskih povezav med podjetji na področju operativnega izmenjavanja podatkov, informacij in dokumentov.

Toda, če na tem mestu izpostavim položaj na telekomunikacijskem trgu v Sloveniji, ki je sicer konkurenčen, a ne deluje preveč po principu win-win. V pošteni, zdravi konkurenci se namreč teži k temu, da imajo vsi akterji, v skladu s svojimi vložki, približno sorazmeren dobiček.  Izpostavimo dve najmočnejši družbi, ki delujeta v našem okolju in sicer Mobitel in Si.mobil. Slednji je veliko prispeval h konkurenčnosti v Sloveniji, vendar kljub temu je njegov dobiček dosti nižji od Mobitelovega, ki zavzema približno 80 odstotkov trga.

Sicer pa naše gospodarske družbe močno temeljijo k win-win načelu. Uresničevanje skupne razvojne strategije, katere končni cilj je strateško partnerstvo v pravem pomenu te besede, kjer obe strani delujeta v smeri obojestranskih koristi, je namreč cilj številnih organizacij. Marsikje lahko, med zapisi ciljev in nalog, najdemo tudi iskanje optimalnih poti za spodbujanje tako imenovanih win-win rešitev, odnosov. Med drugimi tudi v zdravstvu, šolstvu, politiki, pri okoljevarstvenikih, prostorskem planiranju…

Pa naj zaključim s filmom, čigar vsebina me je spodbudila k zgoraj opisanem razmišljanju. Na spletu je omenjena neka raziskava, ki je pokazala, da  film Glengarry Glen Ross načeloma ni všeč ameriškim ženskam, predvsem zaradi pouličnega jezika oziroma uporabe kletvic, zaničevalnosti, cinizma, boja… Surova kapitalistična farsa o prodajanju nepremičnin, kjer šteje samo prvo mesto in v kateri je uporabljen ves klasičen Mametov dramaturški instrumentarij, je najbrž prezahtevna tematika zanje ali pa je njihov interes ne vključuje. Če velja, da izjeme potrjujejo pravilo, lahko navržem, da sem v pogovoru z različnimi ženskimi osebki iz slovenskega okolja, ugotovila da najbrž izjeme izvirajo prav od tu:) Igra v igri, ko skušajo akterji s psihološko izdelanimi prevarami prelisičiti zelence oziroma neizkušene v posamezni situaciji ter opevani govor Mametovih likov, ki je poln pomenljivih poudarkov je le nekaj dejstev, ki očarajo gledalca pa naj si bo ženskega ali moškega spola.

Morda naj zaključek, kot ljubiteljica filmske in še bolj gledališke umetnosti, podčrtam samo še z upanjem, da bi si prav zaradi zgoraj naštetih dejstev želela, da bi si lahko ogledala dramo Davida Mameta Glengarry Glen Ross še v gledališču, se pravi iz drugačnega zornega kota. Pred leti so jo že uprizorili v Primorskem dramskem gledališču Nova Gorica, tako da lahko najbrž zaradi aktualnosti vsebine, v katerem izmed teh kulturnih ustanov, kaj kmalu pričakujemo reprizo tega dejanja. Se že veselim!!! :)

  • Share/Bookmark

Pred petimi leti

(predavanje pri predmetu menedžerske igre)

Sanjarjenje…

Ležim na plaži…hmmm…no poležavam pod palmami… z zaprtimi očmi poslušam bučanje valov…sonce prijetno pripeka…nikjer ni nikogar …nekje v daljavi se sliši prijetna glasba…ob meni je knjiga, ki sem jo pravkar odložila…razmišljam o prebrani vsebini…no, ko bolje prisluhnem, zaslišim tihe korake, ki se približujejo…

Vsak posameznik v svojem življenju oziroma v vseh življenjskih dobah  velikokrat sanjari. Kot otrok se morda poda v svet risank, igračk, v nerealni svet; v mladostni dobi v mislih raziskuje srce svoje simpatije, se sooči z nasprotniki, odkriva daljne dežele; v zrelih letih sanjari o boljših dobrinah, oddihu, potovanjih; v starosti pa se spominja vseh preživelih, pestrih dogodivščin in se v mislih vrača nazaj. V domišljiji lahko vsak človek potuje po zaželenih poteh in preigrava različne možnosti. Sanjarjenje je oblikovanje želja, postavljanje ciljev, zamišljanje dogodkov tako kot bi si želeli, da se odvijajo, ali pa so se že odvili in mu prinesli ugodje. Tako ve, kaj mu je nekoč že ustrezalo in na osnovi tega razpreda svojo domišljijo. Slednja pa je dobro okolje za ustvarjalnost in nove poti. Kdor ima sanje, ima cilj. In kdor ima cilj, ga bo dosegel! Sanjarjenje je torej dobra stvar, kadar sanjariš o čem, kar je dosegljivo in si lahko slednje tako določiš za svoj končni cilj za dosego sreče. Če si potem še začrtaš strategijo, kako sanje uresničiti, jo morebiti razdeliš na manjše korake, se lahko po vsakem uspelem napredovanju veseliš, saj je cilj že veliko bližje.

Naš cilj delavnice sanjarjenja je bil pač sanjati. Morda v sobotnem jutru, po dokaj neprespani noči, ni bil najboljši trenutek za to pa še časovna omejenost je bila velik dejavnik, ki ni dopuščal razvijanja sanj. No logična posledica mrzlega zimskega jutra, v katerem sem se morala precej utrujena podati iz tople postelje v Ljubljano na predavanje, je bila sanjarjenje o poletju, vročini, toplih krajih in počitku; na kratko uživanju.

Čas in prostor po mojem mnenju močno vplivata na intenzivnost, razvoj in samo vsebino sanjarjenja. Učilnica je sicer prostor, kjer se večkrat predamo sanjarjenju, saj določene predavane vsebine niso dovolj zanimive, da bi pritegnile našo pozornost. To lahko imenujemo tudi beg pred stvarnostjo, saj nam v tistem trenutku pač ni povšeči biti na tem kraju. Tako se po moji izkušnji enako zgodi med učenjem ali katerim drugim neljubim opravilom kot je na primer pomivanje posode ali sesanje praha po stanovanju. Z vmesnim sanjarjenjem, si sama velikokrat dvignem motivacijo za nadaljnje učenje ali pa pač samo pozabim na trenutno delo in ga tako lažje opravim. Z vprašanjem: kaj bi bilo, če…se namreč da podati marsikam, doživeti marsikaj in se celo kaj naučiti. Spodbuda za sanjarjenje pa je lahko tudi sprehod v naravi, deroča reka, ki polzi mimo nas, letalo, ki leti nad nami ali pa samo dolga vožnja z avtobusom, ležanje v postelji, neka beseda ali pesem, ki jo zaslišimo. Tu pa že nastopi dejavnik-čas. Pesem se pojavi v nekem trenutku in nas prav takrat pripravi do sanjarjenja o točno določeni stvari, ogled kakšne fotografije ali slike, ki se pojavi pred nami in deluje kot vzvod naših misli. O nekaterih stvareh pa sanjarimo konstantno, ne glede na čas. Včasih se poslužujemo sanjarjenja zgolj za pomoč, ki nam bo olajšala neko opravilo, nas pripeljala do nekega cilja v določenem trenutku. Spet drugič pa niti čas niti prostor nista primerna za sanjarjenje, torej se moramo odvrniti od tega dejanja.

Podobno delavnico sanjarjenja kot smo jo izvajali pri predmetu menedžerske igre pa smo večkrat delali tudi na raznih gledaliških delavnicah. V enem primeru so nam določili neke dejavnike, ki smo jih morali upoštevati, sicer pa je bila vaja zelo podobna. Pri analizi te delavnice mi je mentorica nanizala nekaj dejstev iz mojih misli. Najprej sem začudeno razmišljala o njenih telepatskih sposobnostih, dokler mi ni pojasnila, da so se ta dejstva videla na mojem obrazu. Razložila mi je, da je opazila, da sem pila zelo dobro kavico in da sem bila v prijetnem okolju, ki ga je razblinil nek moteč dejavnik. V domišljijskem svetu sem resnično doživela vse to in v mojo vlogo ter situacijo sem se tako vživela, da se mi je to prikazalo na obrazu. Rahlo cmokanje z ustnicami, požiranje sline, nasmešek na obrazu, dvig obrvi in potem odziv na negativen dejavnik, ko je nasmeh izginil, spremenila se je lega oči, celoten obraz se je napel… Pri teh gledaliških delavnicah smo veliko delali na tem, da smo s pomočjo sanjarjenja izkusili določene občutke, ki smo jih kasneje uporabili pri igranju. Naučili pa smo se tudi s kratkim sanjarjenjem odpraviti napetost oziroma povečati koncentracijo in zbranost. Kar pride velikokrat v poštev pa ne samo pri igranju, ampak tudi v realnem življenju.

Tehniko sanjarjenja pa lahko uporabijo tudi ostali umetniki, saj si “s priklicem nečesa pred oči”, s to osebo, stvarjo, predmetom, dogodkom, situacijo, krajem…tudi lažje v resnici soočijo. Dober primer je slikarstvo. Veliki umetniki so napravili nešteto umetniških del pa niso narisanega v resnici nikoli videli. Prav tako pa je tehnika zelo koristna za ostale ljudi, med njimi tudi menedžerje, ki si tako lažje predstavljajo neko situacijo, ki jo morajo razrešiti, uresničiti oziroma maksimizirati in to kasneje tudi storijo.

(torkovo sedenje pred računalnikom)

Polna dvorana ljudi…ploskajo…reflektorji svetijo na “rampo”…iz ozadja prihajamo igralci na oder…držimo se za roke…priklonimo se…ljudje še vedno ploskajo…pogled mi uide na mojo desno stran in vidim nasmejanega soigralca, čigar obraz kaže očitno navdušenje nad opravljenim delom…pogledam še na levo…vidim soigralko, ki z očmi išče nekoga med publiko…mislim, da ga ne najde…pogledam naprej…poleg utrujenosti tudi sama začutim ugodje…lepo je…skupaj naredimo dva koraka nazaj…ponovno se priklonimo…ljudje ploskajo…zavesa se zastre…

  • Share/Bookmark

Včeraj sem uživala…kot že dolgo ne!

Na Brdu je nastopila Mia Žnidarič z Big Bandom RTV Slovenija in premierno predstavila prav na ta dan do konca stiskano ploščo Love you madly. Ampak najprej h koncertu. Fantje na čelu z ravno prav nenavadnim, simpatičnim ter plešočim dirigentom in hkrati odličnim saksofonistom Tadejem Tomšičem so pričarali čudovit zvok in z njim pravo energijo, ki jo je še oplemenitila simpatično iskrena Mia. Po štajersko je povedala zgodbico, kako je v eni izmed ljubljanskih lukenj našla pianista Blaža Jurjevčiča. Tudi sama je sicer pohvalila izvrstne glasbenike, ki so se po večini predstavljali v številnih solističnih momentih. Dober trenutek, ki slikovito prikaže simpatičnost, pa je tudi majhna Miina reorganizacija sedežnega reda in s tem zmanjšana razdalja med prijateljico in njenim ljubim. Ljubezen je namreč podčrtana tudi z novim ploščkom, ki se začenja z vprašanjem: »A si ti al’ nisi ti moj ljubi« in nas vrne kakšnih dvajset let nazaj, potem pa se prek hudomušnosti, takole: »Hi-Lili, Hi-Lo« kaj kmalu globoko zazremo v ednino, ki koprni po dvojini in že preidemo k bolj optimistični naslovni pesmi, po Miinih besedah najljubši na cd-ju. Del njenih črk pa je zapisanih tudi na naslovnici spremljajoče knjižice, in sicer se sestavljajo v besedilo, ki pravi:

Good things come to those who wait

so just relax and wait for fate

to let me see the day you’ll say to me

I love you, love you madly…

Na zgoščenki »Love you Madly« se izmenjaje prepletajo pesmi v tujem in pesmi v domačem jeziku. Nakar je nujno potrebno izpostaviti še en stavek velike slovenske jazz umetnice z včerajšnjega koncerta na Brdu, in sicer da se vedno znova trudi, da besedila, ki jih poje ne poneumljajo, ampak lahko veliko povedo, če jim znaš prisluhniti. Spišejo pa jih poeti kot sta Svetlana Makarovič in Feri Lainšček. Slednji je tudi avtor pete pesmi na cd-ju. »Begunka sem, ki ne beži«  je poleg še šestih pesmi ljubiteljem Miine glasbe poznana s prejšnje plošče »Nevidni orkester«, tako da bodo lahko uživali in prepevali že ob prvem poslušanju sveže preoblečenih pesmi. Bodo pa prav gotovo presenečeni nad duetom v pesmi »My Romance«, ki zares opraviči svoj naslov, dokler ga ne prekine popotovanje čez mejo v slovenskem jeziku, le-to pa pripelje do »After you’ve gone« in seveda vsem, kar spada zraven. No, ampak nas že naslednja pesem objame z neskončnim morjem ljubezni, tako da je že čas, da se človek malo ”usede dol” in…

…in že se nevidni orkester predstavi v vsej svoji veličini ter zaigra tista večna ljubezen dokler se vse skupaj ne zlije v pravi vrhunec z meni že od prvega poslušanja najljubšo pesmijo: Ti veš…

  • Share/Bookmark

Hmmmm, kje so recepti in kje pravila, ko jih človek potrebuje?!?

Predvidevanja so težka reč. Projekcije, kako bi se moralo zgoditi pa še hujša. Takrat, ko se uresničijo je vse lepo in prav, dasiravno se zgodijo črne reči. Na slednje smo pripravljeni in se po naših najboljših močeh bojujemo z njimi. Težava pa v resnici nastane šele v tistem trenutku, ko ni tako, kot smo si zamislili. Zato smo lahko presenečeni, velikokrat pa tudi razočarani nad dejanji ljudi ali pa celo žalostni, ker smo predvideli, da bodo posamezniki osebnostno drugačni, pa se izkaže, da smo živeli v zmoti. Ustvarjanje subjektivnega mnenja je potemtakem brez pomena ali celo bolj negativno dejanje. Moramo res sprejeti vsakega takega kot je. Je to tisto pravo. Bi potem živeli v osami. Vsak ima namreč dobre in slabe lastnosti in še te so za nekatere takšne, za druge pa spet drugačne.

  • Share/Bookmark

Sajeta 2010

V Tminu…

Tokratna 11ta edicija festivala je prinesla kar nekaj glasbenih skupin in posameznikov, predvsem iz tujine. Največ občinstva je bilo ob nastopu Rambo Amadeusa ali kot mu mnogi rečejo legendarnega jugoslovanskega glasbenega genija. Sama sem bila nad koncertom navdušena, no, predvsem nad drugim delom, ko se je v zraku začutila tista prava energija, ki pritiče Sajetinemu dogajanju na sotočju. Navdušena pa sem bila še nad enim glasbenim projektom, imenovanim East rodeo, kjer so se združili italijanski in hrvaški ustvarjalci. Ob tem velja po mojem mnenju močno podčrtati še Cirkulacijo dve, Bogdane Herman in Boruta Savskega, sicer pa je bilo – kot rečeno – še veliko izvajalcev, ki jim je bilo vredno prisluhniti, saj so ponujali nekaj drugačnega, nevsakdanjega in zanimivega in največkrat se je videlo, da narejenega res z ljubeznijo do ustvarjanja in glasbe. Seveda so to čutili tudi obiskovalci, ki so umetnike znali nagraditi z aplavzom.

Letos so se sicer organizatorji bolje organizirali in postavili zaščitne ograje, saj so po besedah enega izmed njih v preteklosti prodali 100 vstopnic, ljudi na prizorišču pa je bilo do petkrat več. Ker si želijo, da bi festival lahko organizirali tudi v prihodnje, so poskrbeli za boljši nadzor in posledično je bilo na prizorišču tudi manj ljudi. No, ampak Sajeta ne bi bila Sajeta, če ne bi v svoje naročje vzela le peščico ljudi, ki se tako lahko naužijejo vsega, kar ponuja. To je še spremljevalni program in številne, raznovrstne delavnice, ki so namenjene tako odraslim kot tudi otrokom, ki jih na tem kreativnem taboru nikoli ne manjka. Letos pa ni umanjkal niti dež, ki nam je poskušal uničiti razpoloženje, saj smo, kljub vsemu ugodju tokratnega kampiranja, z negotovostjo pričakovali, kdaj bo šotor popustil in bo voda zalila notranjost. Razen majhnih lužic, kakšne večje nevšečnosti ni bilo, tako da smo se z lahkoto odločili, da se bomo prihodnje leto spet udeležili Sajete, no, ampak takrat še z dodatnim platnom nad nami.

  • Share/Bookmark