Iz tiste za spomin na gledališko ustvarjanje…

To sem

Otrok sem. Vedno bom otrok.

Nikoli ne bom zrasel čez rob mize,

da bi dosegel svoj kos pogače.

Kar tam na zapuščenem dvorišču se igram,

kjer se pomije stekajo v kanal.

Pomije teko in curki mi rišejo podobe v pesek.

Curki pomij – podobe v pesku!

Kaj mi zdaj mar pogača na previsoki mizi!

Pomije pritekajo in glej: curki so mi v pesek narisali pogačo.

Pridite, ljudje, poglejte, poglejte:

To je MOJA pogača – pogača iz pomij.

Vzemite, vzemite, ljudje!

Frane Milčinski – Ježek

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !