Ima vse skupaj sploh smisel?

Danes sem prvič resno razmišljala o tem, da nimam smisla. Enostavno bi bilo vseeno, če ne bi obstajala. Morda že oblikujem nekatere posameznike, ki me obkrožajo, sem voda, ki počasi a vztrajno oblikuje kamenje iz tistega ostrega, ki naluknja podplat, da iz njega priteče rdeča kri in se izgubi v morju, in v takšnega, ki polzi skozi prste, ko ga v plitvini zajameš v dlan. Polzi in odide. Sprva nekam v bližino, potem pa ga val za valom nese tja daleč, daleč stran. Nekje vmes tudi sam odkorakaš iz morja in odhitiš dalje. Včasih, no, redko pravzaprav, se vrneš na isto mesto, vendar prav tistega malega kamenčka ni več tam. Poiščeš kakšnega tebi prav posebnega, ga pobereš in si ga ogledaš, morda ga celo odneseš domov in shraniš. Za spomin, ki pa ni nič drugega kot del preteklosti, takšne in drugačne. Torej, sem brez smisla. Vsi ljudje bi lahko živeli dalje, dasiravno ne bi obstajala. Nikomur nisem tisto nekaj več. Nikomur. Sama opuščam misli o pravi, iskreni ljubezni. Zdi se mi, da ne obstaja. Nikjer je ne vidim. Niti pri sveže zaljubljenih parih, kaj šele pri tistih, ki si življenja delijo že vrsto let. Ni je. Povsod vsaj malo sprenevedanja, pri veliki večini pa že sovraštvo in vmes tisti, ki so, morda zgolj zato, da so. Ima to sploh smisel? In še nekaj, ne vem niti, če ima smisel biti iskren. Zakaj imam vedno bolj občutek, da sem edina neumnica, ki zares verjame v iskrenost in tako tudi ravna. Ničesar dobrega nimam od tega. Ljudje mislijo, da sem sitna in nergava, da želim biti drugačna, celo za boemsko so me že označili. Zakaj smo čudni tisti, ki se ne pretvarjamo, mi nikoli ne bo jasno. Po drugi strani pa se mi zdi, da sem kot taka pravzaprav polna napuha, da sem ponosna nase, ker sem taka in zaničujem tiste, ki niti ne pomislijo, da bi razmišljali s svojo glavo, kaj šele, da dejansko bi. No, in v tem sem grda. Je to tisto, kar bi bilo treba spremeniti. Ja, spremeniti, jaz sem pa premalo konkretna. Gledam, opazujem, spoznavam in čakam. Morda je tudi to napačno. Razumem tistega, ki mi s svojimi črkami v knjigi očita, da nas ne razume. Nas, ki imamo svoje riti lepo na varnem in toplem. Razumem ga, strinjam se z njim in ne naredim ničesar, da ne bi grela svoje lastne riti v stanovanju svojih staršev. Ničesar nimam. Sem popolnoma brez vrednosti. Še duša se počasi trga in spreminja v vodo, ki izpareva nekam daleč. Močno dežuje. Jaz pa res ne vidim smisla.

  • Share/Bookmark
 

2 komentarjev na “Ima vse skupaj sploh smisel?”

  1. Stric Marč pravi:

    Smisla ni! Smisel si naredimo, tako kot Izraelci v puščavi zlato tele. Ker pač živimo, je lažje, če si to življenje osmislimo. To vprašanje se postavlja takrat, ko imamo rit na toplem. Prej je le en goli boj za obstanek, ki je vgrajen kot nagon v vse živo. Ker je mir in ni lakote (rit imamo na toplem), imamo tako veliko ponudbo prodajalcev smisla.

  2. kate pravi:

    Pa je boj za obstanek sploh smiseln? Ne vem, sprašujem.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !