Je res vsaka stvar za nekaj dobra?

V tem trenutku je iskanje zaposlitve nekaj najbolj mučnega, kar lahko človek doživlja. Statistike in primeri kažejo, da v povprečju na 200 poslanih prošenj sledi en razgovor, nekaj negativnih odgovorov, ostalo pa je vse skupaj ena sama ignoranca. Mogoče je možna avtorska pogodba ali pa odprtje samostojnega podjetja in celodnevnega garanja za 300 evrov, ostalo pa je zgolj za stroške. Kaj je pravzaprav to zaposlitev za nedoločen čas? Izmišljotina? Ja, za nas. Naši starši so jo dobro poznali. Prav tako so si lahko gradili hiše in kupovali stanovanja. Sicer so vse življenje odplačevali kredit, ampak jim je pa uspelo. Kdo bo nam, ki ne vemo oziroma ne moremo vedeti, kaj je to služba za nedoločen čas, dal kredit? Jah, brez vez in poznanstev enostavno ni tovrstne zaposlitve. In potem pač ne pride v poštev nič drugega kot hotel mama. Tudi to je razvrednotenje 30 let starega človeka, ki si ne more privoščiti samostojnosti. Je to normalno, je to sploh še komu šokantno ali smo se pač vdali v usodo in tovrstne problematike enostavno ne bomo reševali, saj imamo kopico drugih težav. Ob tem, da je vsak negativni odgovor šok za posameznika, ki nima službe pa bi res rad delal. Ve, da bi lahko dobro delal in bil celo veliko boljši od nekega sorodnika ali znanca šefa kadrovske službe. Počasi pa ne ve več, počasi se človek začne počutiti manj ali celo ničvrednega, porajajo se dvomi, morda celo obup. No, in če ob vseh teh znanih dejstvih človek še zboli in s tem bržkone izgubi dve možnosti za delo, potem se res vpraša, če je vsaka stvar za nekaj dobra. Le kaj bi se zgodilo… Ah, ti če-ji so vedno ubijajoča stvar. Ne obupaj, pravi okolica in posameznik, ki vse skupaj čuti na lastni koži, se trudi. Glavo pokonci in gremo…napisat še 201 prošnjo. Morda…

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !