Še ena iz naftalina (23. 1. 2006)

ANALIZA FILMA – GLENGARRY GLEN ROSS

Vsako organizacijo sestavljajo različne osebnosti s svojimi motivi in interesi. Med njimi so na eni strani junaki, borci, vodje in na drugi strani povprečneži ter celo zgube. Pravilno usposabljanje, vodenje, motiviranje in kontrola zaposlenih so ključni za njihov uspeh. Prav njihova uspešnost pa je bistvena za uspeh ali neuspeh oziroma dobiček ali izgubo celotnega podjetja. Prisiliti zaposlene, da temeljijo k istemu cilju, ni mačji kašelj, tako da se menedžerji večkrat odločajo za princip nagrade in kazni. Tako se je zgodilo tudi v filmu Glengarry Glen Ross, ko so v newyorški pisarni, zaradi želje po boljših rezultatih, pripravili delovne nagrade za štiri prodajalce. In sicer naj bi najboljši dobil avto, drugi bi domov odnesel set nožev, tretjega pa bi odpustili.

V današnjem globalnem, konkurenčnem svetu je boj za obstanek trši, zato se morajo posamezniki bolj boriti, tako da bi lahko to situacijo primerjali s samci divjih živali, ki se v džungli bojujejo za naziv glavnega med njimi. Pot do cilja je lahko za vsakega posameznika drugačna. Danes predstavljajo pogajanja osnovno komunikacijsko orodje za doseganje želenih ciljev. Niso pa le orodje poslovnežev, ampak orodje, ki ga uporablja vsak posameznik v vsakdanjem življenju. Tržno gospodarstvo je pripomoglo k temu, da so podjetja zaradi vse večje konkurence postala agresivnejša. Vdrla so v zasebnost svojih trenutnih in potencialnih odjemalcev. K pogajanjem so bili s tem prisiljeni vsi, če so seveda še vedno hoteli ostati gospodarji svojega življenja. Pogajanja nam zato pomagajo sprejemati za nas najbolj optimalne rešitve, seznanjajo pa nas tudi s stališči drugih.

Konflikti, ki so posledica vseh pričujočih raznolikosti današnje družbe lahko vodijo do različnih dejanj. Ta so večinoma odvisna od tega, na kakšen način se spoprimemo z različnimi mnenji in stališči. Win-win načelo naj bi bilo tisto, ki bi ga morali zasledovati vsi pogajalci in pogajalke. To načelo lahko privede do zadovoljstva obeh pogajalskih strani z uskladitvijo njunih interesov in s tem do uspešnega zaključka pogajanj. Načelo vzpostavlja ravnotežje med najboljšim možnim rezultatom, ki ga lahko dosežemo s pogajanji, in ohranitvijo dobrih odnosov z nasprotno pogajalsko stranjo. V pogajanjih sicer ne moreta oba imeti koristi, saj je potrebno vedeti, da win-win ne pomeni da oba zmagata. Vedno ima nekdo od pogajanj več. Z win-win pristopom omogočimo, da imata obe strani več koristi, torej tak pristop gleda na povečanje skupnih koristi, te pa se še vedno lahko razdelijo med partnerje.

V filmu so prikazani zelo zanimivi načini pogajanja: različni prvi pristopi, besedne in ne besedne komunikacije, taktike kot so omejena avtoriteta, skrajni rok, pasivno agresivno vedenje,  uporaba čustev in še nekatere druge. Vsak prodajalec, katerega osebnost, identiteta se močno razlikuje od drugih je razvil drugačen svetovalni pristop. Nekateri so zgradili večje zaupanje pri strankah, saj so uspešno odkrivali prikrite strankine dvome in bolje spodbijali ugovore strank, vendar so bili uspešni samo na kratek rok. Posamezniku so namreč tako spretno vsilili posel, da je šele kasneje doumel dejstvo, da od posla ne bo imel veliko plusa oziroma koristi, torej da ne moremo govoriti o win-win načelu.

Akterji v filmu so bili, s postavljenimi kriteriji, na nek način močno prisiljeni misliti samo na svoje lastne potrebe ter potrebe svoje družine (bolna hčerka), ne pa tudi potrebe njihovih potencialnih kupcev zemljišč. Niso se držali pravila, da če ni moč najti skupnih rešitev, je poslovna pogajanja bolje prekiniti, kot pa riniti z glavo skozi zid in skleniti sporazum. Slednji v takem primeru prinese koristi samo eni pogajalski strani in še to na kratek rok. Nasprotna pogajalska stran se kmalu čuti izigrano in ne samo da ne želi več takega poslovanja, temveč lahko razširi tudi govorice kot o “nezaupanja vrednem” poslovnem partnerju.

Zavedati se moramo, da ne živimo več v svetu zero-sum game ampak v svetu, ki se oblikuje po načelu win-win. To pomeni, da je ključna aktivnost v mednarodnih odnosih usmerjena v sodelovanje in da vsi deli neke državne skupnosti predstavljajo državo v mednarodnih odnosih. Skoraj ni več nikogar, ki bi dvomil v nujnost povezovanja podjetij v tako imenovane distribucijske verige. Uspešno povezovanje v take verige zahteva na eni strani pošteno dolgoročno in partnersko povezovanje med podjetji (win-win), na drugi strani pa maksimalno izkoriščanje možnosti, ki jih daje sodobna tehnologija predvsem v obliki elektronskih povezav med podjetji na področju operativnega izmenjavanja podatkov, informacij in dokumentov.

Toda, če na tem mestu izpostavim položaj na telekomunikacijskem trgu v Sloveniji, ki je sicer konkurenčen, a ne deluje preveč po principu win-win. V pošteni, zdravi konkurenci se namreč teži k temu, da imajo vsi akterji, v skladu s svojimi vložki, približno sorazmeren dobiček.  Izpostavimo dve najmočnejši družbi, ki delujeta v našem okolju in sicer Mobitel in Si.mobil. Slednji je veliko prispeval h konkurenčnosti v Sloveniji, vendar kljub temu je njegov dobiček dosti nižji od Mobitelovega, ki zavzema približno 80 odstotkov trga.

Sicer pa naše gospodarske družbe močno temeljijo k win-win načelu. Uresničevanje skupne razvojne strategije, katere končni cilj je strateško partnerstvo v pravem pomenu te besede, kjer obe strani delujeta v smeri obojestranskih koristi, je namreč cilj številnih organizacij. Marsikje lahko, med zapisi ciljev in nalog, najdemo tudi iskanje optimalnih poti za spodbujanje tako imenovanih win-win rešitev, odnosov. Med drugimi tudi v zdravstvu, šolstvu, politiki, pri okoljevarstvenikih, prostorskem planiranju…

Pa naj zaključim s filmom, čigar vsebina me je spodbudila k zgoraj opisanem razmišljanju. Na spletu je omenjena neka raziskava, ki je pokazala, da  film Glengarry Glen Ross načeloma ni všeč ameriškim ženskam, predvsem zaradi pouličnega jezika oziroma uporabe kletvic, zaničevalnosti, cinizma, boja… Surova kapitalistična farsa o prodajanju nepremičnin, kjer šteje samo prvo mesto in v kateri je uporabljen ves klasičen Mametov dramaturški instrumentarij, je najbrž prezahtevna tematika zanje ali pa je njihov interes ne vključuje. Če velja, da izjeme potrjujejo pravilo, lahko navržem, da sem v pogovoru z različnimi ženskimi osebki iz slovenskega okolja, ugotovila da najbrž izjeme izvirajo prav od tu:) Igra v igri, ko skušajo akterji s psihološko izdelanimi prevarami prelisičiti zelence oziroma neizkušene v posamezni situaciji ter opevani govor Mametovih likov, ki je poln pomenljivih poudarkov je le nekaj dejstev, ki očarajo gledalca pa naj si bo ženskega ali moškega spola.

Morda naj zaključek, kot ljubiteljica filmske in še bolj gledališke umetnosti, podčrtam samo še z upanjem, da bi si prav zaradi zgoraj naštetih dejstev želela, da bi si lahko ogledala dramo Davida Mameta Glengarry Glen Ross še v gledališču, se pravi iz drugačnega zornega kota. Pred leti so jo že uprizorili v Primorskem dramskem gledališču Nova Gorica, tako da lahko najbrž zaradi aktualnosti vsebine, v katerem izmed teh kulturnih ustanov, kaj kmalu pričakujemo reprizo tega dejanja. Se že veselim!!! :)

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !