Pred petimi leti

(predavanje pri predmetu menedžerske igre)

Sanjarjenje…

Ležim na plaži…hmmm…no poležavam pod palmami… z zaprtimi očmi poslušam bučanje valov…sonce prijetno pripeka…nikjer ni nikogar …nekje v daljavi se sliši prijetna glasba…ob meni je knjiga, ki sem jo pravkar odložila…razmišljam o prebrani vsebini…no, ko bolje prisluhnem, zaslišim tihe korake, ki se približujejo…

Vsak posameznik v svojem življenju oziroma v vseh življenjskih dobah  velikokrat sanjari. Kot otrok se morda poda v svet risank, igračk, v nerealni svet; v mladostni dobi v mislih raziskuje srce svoje simpatije, se sooči z nasprotniki, odkriva daljne dežele; v zrelih letih sanjari o boljših dobrinah, oddihu, potovanjih; v starosti pa se spominja vseh preživelih, pestrih dogodivščin in se v mislih vrača nazaj. V domišljiji lahko vsak človek potuje po zaželenih poteh in preigrava različne možnosti. Sanjarjenje je oblikovanje želja, postavljanje ciljev, zamišljanje dogodkov tako kot bi si želeli, da se odvijajo, ali pa so se že odvili in mu prinesli ugodje. Tako ve, kaj mu je nekoč že ustrezalo in na osnovi tega razpreda svojo domišljijo. Slednja pa je dobro okolje za ustvarjalnost in nove poti. Kdor ima sanje, ima cilj. In kdor ima cilj, ga bo dosegel! Sanjarjenje je torej dobra stvar, kadar sanjariš o čem, kar je dosegljivo in si lahko slednje tako določiš za svoj končni cilj za dosego sreče. Če si potem še začrtaš strategijo, kako sanje uresničiti, jo morebiti razdeliš na manjše korake, se lahko po vsakem uspelem napredovanju veseliš, saj je cilj že veliko bližje.

Naš cilj delavnice sanjarjenja je bil pač sanjati. Morda v sobotnem jutru, po dokaj neprespani noči, ni bil najboljši trenutek za to pa še časovna omejenost je bila velik dejavnik, ki ni dopuščal razvijanja sanj. No logična posledica mrzlega zimskega jutra, v katerem sem se morala precej utrujena podati iz tople postelje v Ljubljano na predavanje, je bila sanjarjenje o poletju, vročini, toplih krajih in počitku; na kratko uživanju.

Čas in prostor po mojem mnenju močno vplivata na intenzivnost, razvoj in samo vsebino sanjarjenja. Učilnica je sicer prostor, kjer se večkrat predamo sanjarjenju, saj določene predavane vsebine niso dovolj zanimive, da bi pritegnile našo pozornost. To lahko imenujemo tudi beg pred stvarnostjo, saj nam v tistem trenutku pač ni povšeči biti na tem kraju. Tako se po moji izkušnji enako zgodi med učenjem ali katerim drugim neljubim opravilom kot je na primer pomivanje posode ali sesanje praha po stanovanju. Z vmesnim sanjarjenjem, si sama velikokrat dvignem motivacijo za nadaljnje učenje ali pa pač samo pozabim na trenutno delo in ga tako lažje opravim. Z vprašanjem: kaj bi bilo, če…se namreč da podati marsikam, doživeti marsikaj in se celo kaj naučiti. Spodbuda za sanjarjenje pa je lahko tudi sprehod v naravi, deroča reka, ki polzi mimo nas, letalo, ki leti nad nami ali pa samo dolga vožnja z avtobusom, ležanje v postelji, neka beseda ali pesem, ki jo zaslišimo. Tu pa že nastopi dejavnik-čas. Pesem se pojavi v nekem trenutku in nas prav takrat pripravi do sanjarjenja o točno določeni stvari, ogled kakšne fotografije ali slike, ki se pojavi pred nami in deluje kot vzvod naših misli. O nekaterih stvareh pa sanjarimo konstantno, ne glede na čas. Včasih se poslužujemo sanjarjenja zgolj za pomoč, ki nam bo olajšala neko opravilo, nas pripeljala do nekega cilja v določenem trenutku. Spet drugič pa niti čas niti prostor nista primerna za sanjarjenje, torej se moramo odvrniti od tega dejanja.

Podobno delavnico sanjarjenja kot smo jo izvajali pri predmetu menedžerske igre pa smo večkrat delali tudi na raznih gledaliških delavnicah. V enem primeru so nam določili neke dejavnike, ki smo jih morali upoštevati, sicer pa je bila vaja zelo podobna. Pri analizi te delavnice mi je mentorica nanizala nekaj dejstev iz mojih misli. Najprej sem začudeno razmišljala o njenih telepatskih sposobnostih, dokler mi ni pojasnila, da so se ta dejstva videla na mojem obrazu. Razložila mi je, da je opazila, da sem pila zelo dobro kavico in da sem bila v prijetnem okolju, ki ga je razblinil nek moteč dejavnik. V domišljijskem svetu sem resnično doživela vse to in v mojo vlogo ter situacijo sem se tako vživela, da se mi je to prikazalo na obrazu. Rahlo cmokanje z ustnicami, požiranje sline, nasmešek na obrazu, dvig obrvi in potem odziv na negativen dejavnik, ko je nasmeh izginil, spremenila se je lega oči, celoten obraz se je napel… Pri teh gledaliških delavnicah smo veliko delali na tem, da smo s pomočjo sanjarjenja izkusili določene občutke, ki smo jih kasneje uporabili pri igranju. Naučili pa smo se tudi s kratkim sanjarjenjem odpraviti napetost oziroma povečati koncentracijo in zbranost. Kar pride velikokrat v poštev pa ne samo pri igranju, ampak tudi v realnem življenju.

Tehniko sanjarjenja pa lahko uporabijo tudi ostali umetniki, saj si “s priklicem nečesa pred oči”, s to osebo, stvarjo, predmetom, dogodkom, situacijo, krajem…tudi lažje v resnici soočijo. Dober primer je slikarstvo. Veliki umetniki so napravili nešteto umetniških del pa niso narisanega v resnici nikoli videli. Prav tako pa je tehnika zelo koristna za ostale ljudi, med njimi tudi menedžerje, ki si tako lažje predstavljajo neko situacijo, ki jo morajo razrešiti, uresničiti oziroma maksimizirati in to kasneje tudi storijo.

(torkovo sedenje pred računalnikom)

Polna dvorana ljudi…ploskajo…reflektorji svetijo na “rampo”…iz ozadja prihajamo igralci na oder…držimo se za roke…priklonimo se…ljudje še vedno ploskajo…pogled mi uide na mojo desno stran in vidim nasmejanega soigralca, čigar obraz kaže očitno navdušenje nad opravljenim delom…pogledam še na levo…vidim soigralko, ki z očmi išče nekoga med publiko…mislim, da ga ne najde…pogledam naprej…poleg utrujenosti tudi sama začutim ugodje…lepo je…skupaj naredimo dva koraka nazaj…ponovno se priklonimo…ljudje ploskajo…zavesa se zastre…

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !