Jaz sem tu in pravim smej se, smej!!!

Prebrala sem Miška Kranjca in njegovo Povest o dobrih ljudeh. Preselila sem se na ravno zemljo ob gozdu in reki. Čutila mir in počasno življenje, ki ga le redko razburka vdor kratkega sporočila, ki ga prinese deček, ki priteče v hiško, razgreto od vsak dan znova nabranih vej iz gozda. Slišala sem še prekrasno pesem slepega dekleta, ki ji danes večina sploh ne zna več prisluhniti…

S pomočjo našega velikega izuma – televizije, pa sem lahko danes prisluhnila tudi besedam Daneta Zajca. On je eden v vrsti edinstvenih ljudi, ki so zaznamovali slovenski prostor. V slednjem je veliko velikih mož in žena, skratka umetnikov, ki bi jim enostavno morali vsaj za hip prisluhniti, če že ne dlje časa raziskovati njihove stvaritve. Ljudje bi dejansko morali imeti občutek in bi morali vedeti, kako velika beseda je kultura, kakšen pomen ter moč ima. Le zakaj za vraga se tega v sedanjem času nočemo zavedati?

Oh raje grem…

Jaz sem tu in pravim smej se, smej!!!

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !