Bg od 13.10 do 15.10 ter Niš do 19.10

13.10.2008:
Nekaj čez osmo uro zjutraj zazvoni telefon in iz slušalke se zasliši vprašanje, če sem vzela potni list…hmmm…joj, sej res, popolnoma pozabila, ups. Utrujena od žura in popolnoma nenaspana sem namreč morala vstati ob nehumani šesti uri, da sem pripravila sebe in v kovček nametala kar mi je prišlo pod roke, saj mi je bil odhod popolnoma odveč. Potrebovala bi še nekaj dni za pripravo in počitek. No ja, sledil je odhod ob 8:48 izpred moje hiše, nekaj ur vožnje po skoraj prazni in neverjetno ravni avtocesti in prihod v Beograd. Par krogov po tem mestu in kaj hitro sva pristali v neki garažni hiši, kjer naj bi bilo varno pustiti avto. Kavica v Beograjčanki, kar sva zvedeli kasneje in že sva se našli z najino gostiteljico, tako da smo se skupaj odpravile v res lepo stanovanje na Njegoševi. Sledil je najkrutejši del celotnega potovanja in sicer pripeljati in prinesti prtljago iz garažne hiše do stanovanja. Bljek! No, ampak če je treba, je treba. Kaj kmalu smo se osvežene, čiste in site podale čakati še četrto predstavnico ekipe. Skupaj pa smo si privoščile ogled predstave ”Bolest porodice M” v Jugoslovenskem dramskem gledališču, še prej smo si ogledale Hram Sv. Save, ki je še v gradnji, vendar je že zdaj veličasten, kasneje pa smo osvežile naša grla in sproščale glasilke.

14.10.2008:
Jutro v novem stanovanju je minilo ”po babje”. Seveda smo želele čim prej utišati naše kruleče želodčke in jim privoščile srbske specialitete (njami) ter kavico v barčku čez cesto, tako da smo bile kaj kmalu dodobra pripravljene na nove dogodivščine. V mojem kovčku se je celo našlo kar nekaj uporabnih stvari, čeprav se mi niti sanjalo ni, kaj sem odnesla seboj. Sledil je ogled mesta in sicer ni umanjkala ”botanicka bašta”, Skadarlija in pivo, Knjaz Mihajlova ulica, Kalemegdan, kebap (ok, res je dišal in se mu pač nismo mogle upreti) in že je bila ura toliko, da smo spet uporabile naš super in oh in sploh masažen tuš in se na povabilo Branislava Lečića, ki se nam je pridružil na pijači, ponovno odpravile v gledališče, tokrat na ogled predstave ”Pred penzijom”, v kateri se je sicer naš gostitelj ustrelil, vendar smo ga vseeno vse vesele pričakale v lokalu Manjež ob vinu, imenovanem Vranac in glasbi v živo, ki je vsaj pri meni zbujala zanimive občutke, saj se violini človek težko ne preda do popolnosti. Skoraj žal mi je bilo, da nas je pot ponesla v diskoteko v devetem nadstropju neke stolpnice, kamor smo se odpeljali z dvigalom in me je vse skupaj nekako spominjalo na ljubljansko diskoteko v nekaj večji različici. Zaradi hude gneče in meni ne več tako ljube glasbe 90ih, smo se odločili za obisk nekega drugega lokala, od kjer smo se, zaradi (mojega) predloga, da bi popili malce vina kar v stanovanju, prav kmalu odpravili. Vmes vsekakor ni umanjkalo skakanje iz avta in obvezno slikanje ter ogromno smeha in veselja.

15.10.2008:
Naslednje jutro nas je S. presenetila z dobrotami srbskih pekarn, tako da smo si samo še skuhale kavico in kar ”doma” uživale v dobrem zajtrku. Potem smo pa zajahale našega rdečega konjička in se odpeljale do Donave, vmes pa si privoščile še nekaj krogov po Slaviji. S. smo skoraj pravočasno (beri: pol ure prepozno) dostavile do delovnega mesta, same pa smo si kar spotoma ogledale še Dedije in nenazadnje ”kučo cveča”, kjer smo lepo pozdravile našega Tita. Medtem so nam policaji prijazno popazili na avto in v zahvalo dobili rožico, ki jih je spravljala v dobro voljo, me pa smo že drvele naprej proti Nišu.

16.10.2008:
V Nišu se spodobi, da si zjutraj privoščiš dolg sprehod in pivo v ”tvrđavi”, se dobro naješ polnjenih paprik in zelja v solati, se malce posladkaš in poležiš. Zraven pogledaš domači film, recimo da kar z naslovom ”Četvrti čovjek”, da se psihično in fizično pripraviš na večerni žur v kafani. Opis dogajanja v slednji je nemogoč, ker se to enostavno ne da sestaviti v črke. Odlično pripravljeno meso, super vino, dunjevača (žganje iz kutine?!?), pelinkovec, živa glasba, ples, petje, zabavni ljudje, zanimivi pogovori, smeh…vse to v različnem vrstnem redu, malo tega, malo onega do zgodnjih jutranjih ur.

17.10.2008
Jutranje prebujanje in doooooolgo tuširanje, da lahko človek sploh ugotovi, kje ima glavo in kje ostale dele telesa. Vsekakor ti potem paše mir in tišina, tako da je ”Niška Banja” popolnoma primeren kraj, kjer lahko uresničiš rek: klin se s klinom zbija. In da bo mera polna, si privoščiš še ogled ”Sičevačke klisure” ter piknik ob Nišavi. Ko opraviš vse to, si kot nov, tako da greš z lahkoto na družinsko večerjo v restaracijo Olio in kasneje še v Bar Sky, da s pivom poplakneš 15 centimetrov dolge čevapčiče. Ob enih smo odšle počakat S., ki nikakor ni mogla brez nas in je prišla iz Beograda. Vse skupaj pa smo odplavale še na haus party v Sceno za gledališčem in plavale smo vse do jutra…

18.10.2008

Brez čisto malo ‘’shopinga” pa že ne gre, saj je res fino, če te čez čas tudi nekatere materialne reči spominjajo na preživljanje časa oziroma dobre dogodke v tujini oz. na dopustu. No, saj si po kratkem nakupovanju privoščiš dolgo ”kuliranje” ob Nišavi in odlično kavo v ”tvrđavi”. Lahko je živeti takšno življenje, če ti drugi medtem skuhajo dobro kosilo in te na vse možne načine razvajajo. Človek bi se prav lahko privadil na takšno življenje, vendar je vsake lepe stvari enkrat konec in tako smo tudi mi morali popakirati svoje reči in se dobro naspati, ker je sledila dolga pot domov.


19.10.2008
Ob desetih zjutraj smo se poslovile in se odpeljale do Beograda na kavo in branje časopisa v cirilici. (Enim gre bolje, drugim, hmmmm, pač malo slabše!) Tukaj sva se slovenski punci poslovili od naše Srbkinje. Domov sva prišli ob devetih zvečer in to samo zaradi gneče na mejah in na cesti v Sloveniji. Sledilo je samo še kratko urejanje slik, ki bodo vedno znova spominjale na odlično preživljanje časa v Srbiji.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !