Črke…

Ne vem ali sem jaz prešpricala tisto uro domačega jezika ali pa se v naših šolah ne omenja pesnice, katere črke so po mojem skromnem mnenju res izjemne. K sreči obstaja klub Cankarjevega doma, da ti potem v knjižnici roka seže tudi po knjigi te umetnice.

Zbirko Oboki zaključi s tole pesmijo, ki sem jo tudi sama izbrala za podčrtanje zgornjih besed.

Vse teče

Vse teče, nič se ne povrne
in nič ne pride več nazaj;
nikoli val se ne obrne,
sijoča zvezda se utrne,
v temi zgubi se njen sijaj.

Mi vsi smo kakor na palubi
in plovemo v neznano stran;
zato trenutka ne izgubi
in, kar s teboj potuje, ljubi,
dokler ti svetli čas je dan.

Predana bitja glej, otroke,
mladost, ki vre in ki trpi;
glej trud moža, glej stare roke
in luč ljubezni pregloboke:
glej svoje matere oči.

Še kar se tebi v prsih skriva,
vse: up in borbo, strast, bridkost,
kar hraniš kakor dobra njiva,
kar medlo v tebi se preliva,
vse glej in ljubi vso skrivnost.

A glej na vse kot iz daljine,
kod da že nič več tvoje ni,
kot da bi gledal na spomine,
na ladjo, ki s teboj izgine,
na luč, ki se v megli gubi. -