Grmače (mednarodni program TSDja)

Dane Zajc je dejal, da obstaja otipljivi svet in tudi njegovo nasprotje, ki je neotipljivo. Pri včerajšnji uprizoritvi so nas zagrebški igralci popeljali v oba. Režiser Niko Goršič je sicer pojasnil, da gre za nešolane posameznike, ampak po mojem mnenju so se zares izvrstno odrezali. Meni je bilo samo v toliko žal, ker nisem razumela besedila v celoti. Žal obstajajo jezikovne prepreke (takšne in drugačne), ki sem jih že ničkolikokrat občutila pa še vedno nisem dosti storila v tej smeri. Bo treba v prihodnosti poskrbeti tudi za to! Sem pa včeraj dobila tudi pojasnilo, da so to predstavo pred leti uprizorili v ljubljanski Drami in moram napisati, da mi je žal, ker je nisem videla. No, upam, da bom imela še kdaj to možnost. Besedilo je tako dobro, da se bo prav gotovo še katero gledališče odločilo za postavitev na oder. Zdi se mi namreč, da je in bo vedno aktualno. Drugače pa so avtorjeve črke posledica ene najlepših slovenskih pripovedk o Zlatorogu (mit, ljudska verovanja, prekletstvo…) in kot take spregovorijo o medčloveških odnosih, skupnem bivanju v družbi in vsem, ki le-to prinaša, med drugim sovraštvu in ljubezni, ranljivosti in smrti. Pa potem?!? :)

Že omenjeni “Nick Upper” pravi, da gre za različico Hamleta…

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !