Mladi na TSD

Odtenki

Predstava me je popeljala v gimnazijska leta, ko smo se vedno znova sestajali v dvorani, ki se ji pravi kristalna (zgolj zaradi tovrstnega lestenca, ki si sicer ne zasluži takega naziva…do konca 2008 naj bi bil Sokolov dom, kot se tudi imenuje, v celoti prenovljen in takrat bodo potrebovali vodjo…hmmm…možnost zaposlitve?!?, ampak to je že popolnoma drug film…). Koliko dobre volje in prav posebne energije je bilo v našem druženju. Nikakor ni šlo zgolj za umetniško ustvarjanje, to so bili prav posebni trenutki. Najprej Zabava za rojstni dan (to še ni bilo to) pa potem selitev na tisti, pravi oder in Plinska luč. Če ni prišlo do selitve, je prišlo do brodoloma blizu Škrlatnega otoka in kasneje zgolj vpadi med ustvarjalce, ki so bili posebni na drugačen način. Današnja uprizoritev me je popeljala tudi med školjke, no vsaj spomnila me je na Ostrigo. Na odru se je čutila povezanost, energija, dihanje z drug drugim, vse skupaj pa v odlični, edinstveni režiji. To je tisto pravo! Pa čeprav gre samo za poskus povedati mnogo, premnogo stvari, ki jih publika skoraj ne razume ali pa jih noče razumeti. So pa seveda redke izjeme, ki o celotni poudarkih razmišljajo še potem, ko zapustijo kulturni hram. So rdeči in so zeleni. Izključujejo se. Zakaj ne morejo bivati skupaj? Eni oblastniški, skoraj hitlerjanski, drugi pa flower powerski. Vmes pa meja. Združitev ni mogoča. Skupna borba za nedolžno bitje. Pokol. Belo pa, kljub vsemu, ostane čisto. In vmes so sanje…

 

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !