Črke…

Dom, Saša Rakef

Ponovno mlada avtorica, ki je za razliko od Komljančeve v svojo besedilo vpletla še preveč govorečo mater. Tokrat gre za zelo konflikten odnos med njo in hčerjo. Tipičen primer neuspešne socializacije, psihičnega terorja in s tem seveda posameznik, ki se enostavno ne znajde v tem krutem svetu sanjskega poklica, moža/žene, hiše, otroka in rodovniškega psa. Toda vse se vrača, vse se plača in zgodba se v trenutku obrne. Vanjo vključimo še teater, otroke zamenjamo s potepuškimi psi, omenimo, da je zadevo zrežiral Jan van den Bosch ter dodamo še koreografa Sebastjana Stariča in krog je sklenjen.

_____

In zdaj Bukowski…mmmmm… (jutri (ups, no, danes) se lahko namreč malce dlje poleži!)