Zakaj v letu 2012 ni nastal niti en zapis?

Hmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmm…

Ne vem.

  • Share/Bookmark

Limonada…z ali brez…

V petek sem bila po dolgem času na premieri in lahko povem, da se ni nič spremenilo. Še vedno prihajajo isti ljudje, še vedno so med gledanjem rahlo zadržani, kakor se pač spodobi, še vedno dolgo ploskajo in peščica izmed njih še vedno zaseda ‘foaje’, hmmm, prav toliko časa kot ploskajo. Pa se osredotočimo na bistvo. Limonada slovenica, besedilo Vinka Möderndorferja. Gledališkim poznavalcem bo že ta informacija zadostovala, ostalim pa naj povem, da gre za komedijo, saj se dotika slovenske politike, ne pozabi pa ošvrkniti niti Amerike. Mene je bolj kot predvidljive politične intrige pritegnil prikaz dejstva, da ljubezen slepi tudi zelo bistre ljudi. Prav slednji imajo ponavadi težave s socialnimi stiki, prav tako pa tudi dejansko drugačni ljudje, med njimi slepi, kot je bil lik Vasilija v predstavi, ki ga popolnoma suvereno odigra Aljoša Ternovšek. Ja, igralci v Prešernovem gledališču dobro uprizorijo črke, najbolj izstopa mladi Miha Rodman, ki ima sicer hvaležno vlogo, saj se kot Američan trudi govoriti slovensko in s spodrsljaji pri izgovorjavi tega našega lepega, a vendar zelo težkega jezika, na vso moč zabava občinstvo. To pa ni slabo, sploh zato, ker bo v prihodnje med njimi mlada generacija, ki ima obravnavano dramsko besedilo vključeno v program maturitetnega eseja. Morda pa bodo nekoč ravno zaradi te predstave, ki je gledljiva in ni težka pa niti ni poceni, še kdaj odprli vrata gledališča in si privoščili tudi kaj bolj zahtevnega. Skratka, dobra poteza, ki bo lahko rodila sadove. Naj omenim še, da se Slovenci res šalimo na svoj povsem predvidljiv način, vedno so vzrok našemu smehu podobne stvari in tematike. Morda bi lahko končno začeli piti limonado brez sladkorja. No, jaz iskreno povem, da to že počnem. Pa je, kar je…

  • Share/Bookmark

Prošnja

Nujno, nujno, potrebujem redno zaposlitev!!!

Znam veliko stvari, najbolj pa misliti in pisati.

Za pošteno delo, pričakujem prav tako plačilo.

Obljubljam, da se bom maksimalno potrudila.

  • Share/Bookmark

Proti severnemu vetru

Morda poznate uspešnico Proti severnemu vetru, morda ste jo celo prebrali. No, jaz tega nisem storila, čeprav si  po ogledu predstave predstavljam, da te branje lahko potegne, tako kot kakšne ljubezenske zgodbe, ki jih dekleta in žene ponavadi ”požirajo”. Zanimivo, sočno, včasih celo nekoliko nepredvidljivo, vsekakor pa v hitrem tempu, kot se za današnji čas spodobi.

Prav tako se za današnji čas spodobi, da obravnavamo splet kot medij čustev. Sigurno je večina izmed vas že kdaj na spletnih omrežjih delila z drugimi svoje čustvo, pa naj bo to jeza, veselje ali pa celo ljubezen. Sama imam bratranca, ki je srečno poročen, oče treh malih bitij, svojo izvoljenko pa je spoznal s pomočjo tipkovnice in miške. Obstaja tudi druga skrajnost ter izmišljene identitete, tako da bodite previdni pri vsem skupaj.

Sama sicer pišem blog, uporabljam facebook in twitter, torej z javnostmi delim tudi svoja čustva. Pravijo, da nam bo nekoč zelo, zelo žal, ker to počnemo. Bomo videli. Jaz menim, da se bomo sčasoma pogovarjali v 3d vizualizacijah, se vozili z avtomobili, v katere se bomo samo usedli in odtipkali svoj cilj, no, ampak nekaj vode bo še preteklo do takrat.

Kakorkoli, da nekoliko orišem zgodbo včerajšnje uprizoritve.

Ona pošlje e-sporočilo, ker bi rada odjavila revijo, dobi ga on, saj je prišlo do pomote v eni črki. Nesporazume takoj razrešita, dokler on ponovno ne dobi skupinske božične čestitke. V kolikor bi bil zanj navaden dan, bi jo bržkone spregledal, ker pa je ravno preživljal ljubezensko zavrnitev, je jezno odgovoril na e-sporočilo. In začelo se je virtualno ljubezensko razmerje. Od jutra do večera, ponoči in vmes sta razmišljala en o drugem. On – intelektualec z nepozabljenimi ljubezenskimi težavami, ona – poročena, oba pa v resnici potrebujeta virtualni pogovor, ki ju dela bolj živa. Včasih sta celo željna resničnega srečanja, spet drugič ne. Sčasoma ljubita podobo drug drugega, ki sta si jo ustvarila sama. O koncu ne bom govorila, le to, da je bila ponovno v igri ena sama črka, ampak naj bo dovolj, da vam slučajno ne uničim ogled predstave, če se boste – seveda – kdaj odločili in se podali v Prešernovo gledališče Kranj. V soboto, 3. 12. 2011 je bilo le-to polno, saj je bil ”ta veseli dan kulture”. Upam, da ste si tudi vi privoščili kakšne kulturne vsebine pa ne samo preko spleta, televizije ali iz časopisa. Morda ste v roke vzeli vsaj knjigo, če se že niste odpravili v kinoteko, gledališče, galerijo, na koncert ali kaj podobnega.

  • Share/Bookmark

Iz tiste za spomin na gledališko ustvarjanje…

To sem

Otrok sem. Vedno bom otrok.

Nikoli ne bom zrasel čez rob mize,

da bi dosegel svoj kos pogače.

Kar tam na zapuščenem dvorišču se igram,

kjer se pomije stekajo v kanal.

Pomije teko in curki mi rišejo podobe v pesek.

Curki pomij – podobe v pesku!

Kaj mi zdaj mar pogača na previsoki mizi!

Pomije pritekajo in glej: curki so mi v pesek narisali pogačo.

Pridite, ljudje, poglejte, poglejte:

To je MOJA pogača – pogača iz pomij.

Vzemite, vzemite, ljudje!

Frane Milčinski – Ježek

  • Share/Bookmark

6.03.2009 ob 15:20

…dve leti kasneje…

… … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … …

… … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … … …

  • Share/Bookmark

Ima vse skupaj sploh smisel?

Danes sem prvič resno razmišljala o tem, da nimam smisla. Enostavno bi bilo vseeno, če ne bi obstajala. Morda že oblikujem nekatere posameznike, ki me obkrožajo, sem voda, ki počasi a vztrajno oblikuje kamenje iz tistega ostrega, ki naluknja podplat, da iz njega priteče rdeča kri in se izgubi v morju, in v takšnega, ki polzi skozi prste, ko ga v plitvini zajameš v dlan. Polzi in odide. Sprva nekam v bližino, potem pa ga val za valom nese tja daleč, daleč stran. Nekje vmes tudi sam odkorakaš iz morja in odhitiš dalje. Včasih, no, redko pravzaprav, se vrneš na isto mesto, vendar prav tistega malega kamenčka ni več tam. Poiščeš kakšnega tebi prav posebnega, ga pobereš in si ga ogledaš, morda ga celo odneseš domov in shraniš. Za spomin, ki pa ni nič drugega kot del preteklosti, takšne in drugačne. Torej, sem brez smisla. Vsi ljudje bi lahko živeli dalje, dasiravno ne bi obstajala. Nikomur nisem tisto nekaj več. Nikomur. Sama opuščam misli o pravi, iskreni ljubezni. Zdi se mi, da ne obstaja. Nikjer je ne vidim. Niti pri sveže zaljubljenih parih, kaj šele pri tistih, ki si življenja delijo že vrsto let. Ni je. Povsod vsaj malo sprenevedanja, pri veliki večini pa že sovraštvo in vmes tisti, ki so, morda zgolj zato, da so. Ima to sploh smisel? In še nekaj, ne vem niti, če ima smisel biti iskren. Zakaj imam vedno bolj občutek, da sem edina neumnica, ki zares verjame v iskrenost in tako tudi ravna. Ničesar dobrega nimam od tega. Ljudje mislijo, da sem sitna in nergava, da želim biti drugačna, celo za boemsko so me že označili. Zakaj smo čudni tisti, ki se ne pretvarjamo, mi nikoli ne bo jasno. Po drugi strani pa se mi zdi, da sem kot taka pravzaprav polna napuha, da sem ponosna nase, ker sem taka in zaničujem tiste, ki niti ne pomislijo, da bi razmišljali s svojo glavo, kaj šele, da dejansko bi. No, in v tem sem grda. Je to tisto, kar bi bilo treba spremeniti. Ja, spremeniti, jaz sem pa premalo konkretna. Gledam, opazujem, spoznavam in čakam. Morda je tudi to napačno. Razumem tistega, ki mi s svojimi črkami v knjigi očita, da nas ne razume. Nas, ki imamo svoje riti lepo na varnem in toplem. Razumem ga, strinjam se z njim in ne naredim ničesar, da ne bi grela svoje lastne riti v stanovanju svojih staršev. Ničesar nimam. Sem popolnoma brez vrednosti. Še duša se počasi trga in spreminja v vodo, ki izpareva nekam daleč. Močno dežuje. Jaz pa res ne vidim smisla.

  • Share/Bookmark

Ljubim…poletje…

Ogromno prebranih knjig (nazadnje:Alma Karlin – Samotno potovanje, Vladimir Arsenijević – V podpalubju, Zgodbe iz Grčije – Luči na odprtem morju, Grški otoki (svetovni popotnik), Andreas Staikos – Nevarna kuharija, itd.) skoraj toliko pogledanih filmov. Nekaj manj gledaliških predstav in še malo manj razstav. No, nekaj vsega je pa vendarle bilo. Dublin… Salzburg, Munich, Nürnberg, Berlin…Samos…pa tenis, kolesarjenje, skok na kakšen hrib…zdaj pa še malo morja, Kolpa, gledališko-plesne delavnice…in še in še… :) Ljubim ga. Poletje.

  • Share/Bookmark

Odnosi

Človek mora biti dober sočlovek.

Prijatelj mora biti dober prijatelj.

Partner dober partner.

Sorodnik…

Kolega…

Vse preveč se pozablja na vse to!

Sami izgovori.

Sprenevedanja.

Laži.

Vsak samo za svojo rit.

Dovolj je tega!

Bolje brez prijateljev, ki to niso…

Partnerjev…

Sorodnikov…

Kolegov…

Neža že ve!

Žalostno…

  • Share/Bookmark

Ti t’mina…

Nekoga moraš imeti rad!

Nekdo te mora imeti rad!

Nekoga moraš ljubiti!

Pa mora nekdo ljubiti tebe?

Brezpogojno.

Verjetnost?

Matematika.

Če ja, potem brez računanja.

Če?

Obstaja vprašanje.

Odgovora ni.

Hlad pa vse naokoli.

Zebe, mrazi. Noči se.

In jutro ostaja v temi.

  • Share/Bookmark