Črke…

Težko se je odločit, da bi šel od doma, če si tako zaspan, da bi se najraje odvlekel kar naravnost v posteljo. No, še posebno, če greš na ogled predstave na prostem, za katero predvidevaš, kako bo uprizorjena. Kasneje se je to tudi izkazalo. Sicer vem, da so vsi skupaj vložili veliko truda, zato pohvale, ker ohranjajo amatersko, vaško gledališče in osrečujejo ljudi z okolice. Toda vendarle je treba omeniti, da me je eden izmed starejših igralcev res prijetno presenetil. Slednje pa je storil tudi dež, ki se je vsake toliko odločil, da bo kazil že tako rahlo neugodno razpoloženje. Vendarle pa je na koncu zmagala ljubezen, torej, konec dober, vse dobro!

_____

Joooj, kako je fino, če potrebuješ eno veliko vrečo knjig s seznama, da te obišče knjižničarka in se prijazno ponudi, da ti jih bo pripravila in jih lahko ti prideš samo iskat! Prav res lepo! Hvala!

_____

Samo še danes!!!

Včasih je prav, da se človek vpraša:

Kakšni smo ljudje?

Kakšen odnos ima človek do sebe, kakšnega do sočloveka in do celotne družbe ter okolja?

Koliko zmore oziroma prenese človek? Zakaj se do neke mere prepusti vdoru nasilja tako na intimni ravni kot tudi širše?

Kako zna prepletati človeške vrednote z grozo in krutostjo sveta. Koliko ob slednjem še velja morala?

Kdaj pride do spremembe znotraj posameznika, koliko česa je pravzaprav potrebno za to?

Kakšen pa je sploh pomen človeka v tem svetu?

_ _ _ _ _

(vtis o predstavi Razdejani, ki sproža vsa ta vprašanja pa na www.sigledal.org v rubriki Vtisi s predstav)

…no, saj mi ni nič pretresljivo hudega (se ne smem pritoževati), ampak moram pa odšteti…še 4 X…

Tak smeško se je natančno eno leto nazaj izrisal na mojem blogu.

En prost dan, potem pa še 6 X!

Evo, pa je konec oddaje Ure brez cenzure. Zelo zabavne so bile »avanture« in sicer s skupino NON, ki jo sicer sestavljajo vokalist in kitarist Matjaž Zdešar, bobnar Grega Vrečar, basist Damjan Čosič in klavitaturist Boštjan Brcar. Njihovo glasbo bi lahko opredelili kot indie-ambientalni rock z mešanico udarnih ritmov, elektronskih zvokov in kitarskih rifov, ki so kombinirani z zelo močnimi besedili. Avantura s skupino HEPA je bila po zaslugi “profesorja” Drejca najbolj nenavadna. Slednji je bil namreč kar “tri v enem” (v koraku s časom), se pravi še Dejan in Marty. Mato, Lenart in Žika pa so se tokrat izmuznili takšni potegavščini. Glasbeno najbolj edinstveni za naše okolje so se mi zdeli BEER BELLYji, saj njihova glasba pokriva področja tradicionalne irske, škotske in keltske kulture. Šestčlansko glasbeno skupino iz Kranja sestavljajo odlični glasbeniki, polni znanja in sicer  glavni vokalist Uroš Kavčič, ki zaigra še na kitaro, banjo in mandoliino, Miha Pinterič, ki raztegne harmoniko in je hkrati še back vokalist, ravno tako kot Jure Rozman, ki sicer igra banjo in kitaro ter kontrabasist Adrian Novak. Eden izmed članov Beerbellijev je še Sašo Kržišnik, ki zaigra na mandolino, bas in kitaro, edina ženska predstavnica pa je back vokalistka in violinistka Špela Janša. Meni res ljubo glasbo pa izvajajo še eni gostje Avanture, člani zasedbe MISS.BEE. Slednji nekako izhajajo iz kranjske skupine Barockoko, ustanovljene že leta 1987. Skupino, ki trenutno zaradi naraščaja sicer bolj ali manj počiva, vsaj kar se glasbenega udejstvovanja tiče, sestavljajo pevka Melita, vokalist in kitaraist Aljoša Feldin, kitarist Aleš Hvasti, basist Matej Badalič in bobnar Aleš Pirc. V eni prvih Avantur so bili gostje THE TIDE. Gre za skupek petih izkušenih glasbenikov, ki so pred tem nabirali izkušnje v drugih zasedbah in so skupaj med drugim ustvarili tudi še dokaj svežo ploščo Live and Clean, ki je prav posebna, saj se lahko na njihovih nastopih pridobi ovitek, glasbo pa si iz njihove strani pretoči človek kar sam. Čisto prva oddaja se je zgodila s skupino I.C.E., ki jo sestavlja pet članov – vokalistka Renata in basist Jalen, ki prihajata iz gorenjske ter bobnar Luka in  kitarista Matej ter Tine. Izdali so lasten album z naslovom Na liniji, sicer pa so mladi in polni idej. Štiričlanska rock zasedba ARCUS se je prav tako predstavila v oddaji Ure brez cenzure oziroma v Avanturi. Njihovo glasbo bi lahko natančneje opisali kot melodični rock s širokim spektrom glasbenih vplivov. Pravijo, da so posebni zaradi svojih energičnih nastopov ter melodično avtorsko glasbo, ki v besedilih izraža refleksije navadnih ljudi. In nenazadnje je bila ena izmed Avantur posvečena še tršim ritmom, saj so se v Avanturi predstavili kar trije bandi: 7TH ANGEL, TOXIC HEART in ONE OUT OF HELL. Vse skupaj veže rdeča nit, to je zvrst glasbe saj preigravajo metal v različnih podtonih.

Stol. Točka, ki jo je bilo treba doseči, je  2236 metrov visoko. In že gremo… Najprej je bilo treba premagati pot od vznožja do Valvasorjevega doma in sicer kar po makadamski, prašni cesti, saj se je vsakih nekaj minut mimo pripeljal avto in dvignil prah. Je pa nekje na sredini te poti super potoček z odlično, osvežujočo vodo, ki pri nekaj več kot 30. stopinjah Celzija neizmerno prija. Je pa toliko stopinj odločno preveč, ko se vzpenjaš od omenjenega doma do Stola. Sicer je vmes nekaj gozda in sence, včasih celo popiha vetrc, toda več ali manj se ozka pot vzdiguje po soncu, tako da zna biti vse skupaj kar naporno. Je pa res, da je ves čas lep razgled, tako da si ga že navajen, ko prideš do koče, kar pa mogoče ni tako zelo dobro. Mimogrede, nekje na začetku poti te pričaka tabla, da lahko pomagaš tistim v koči, če odneseš do vrha poleno. Hmmm, not, pri takšni temperaturi me je vsa dobrota minila, saj sem še sebe in nahrbtnik težko prinesla na vrh. Malce počitka in skok nazaj. Ura hoda ni nič kaj prizanašala mojim kolenom, tako da na koncu nisem več vedela, če imam sploh še svoje noge ali sem jih nekje na poti zamenjala za tuje. In ja, končno, Valvasorjev dom…mrzla pijača in klopca:) ter izvrsten načrt, ki ga je skoval moj sopotnik, ups, najin. Ženski del je tako počival pri domu, moški pa je odtekel še 25 minutni finiš in se potem prijazno vrnil z jeklenim konjičkom nazaj v hrib, no, in potem smo se vsi skupaj odpeljali proti domu, kjer je že čakala okusna hrana, neizmerno dolg tuš in nenazadnje še postelja. Minutka in že sem se podala v svet ovčic… 

Danes sem začela odštevati 14 dokaj nezanimivih in najbrž bolj ali manj identičnih dni. No, vsaj od 8ih do 18ih, ko se grem svetovalca, psihologa, finomehanika, šefico, pomočnika, poštarja, čistilko in še kaj bi se našlo.. Torej, vstajanje, zajtrk, delo, kosilo, delo. Uff.

Torej, še 13!

_ _ _ _ _

A sem rekla do 18ih…brrr…najraje imam tiste, ki pridejo 2 do 18. No, in ura je 18.15…gremo, da še kdo ne pride…me že niiiiiiiiiiiiiiii

Sem se že hotela na polno pritoževati nad dolgočasno nedeljo, pa sem se spomnila maila o Darfurju oziroma grozovito pretresljivih posnetkov, tako da zdaj ne bom napisala niti črke v smislu, ooooo, nikamor nisem šla, nič pametnega se ni zgodilo, za razliko od mojih kolegov, ki se jim dogaja v Londonu, v Barceloni in še marsikje, jaz gnijem doma…ne, ne bom! Mimogrede Finc v mislih sem bila s teboj in vsekakor čestitke za diplomo. Sem res vesela zate! Faca si, da takole uresničuješ svoje sanje. Vsaka čast! Poklon in aplavz. No, in nisem izpolnila obljube, da pridem na zadnjo produkcijo. Žal mi je za to, res. Močno žal. Smotka sem, priznam.

_____ 

Osvojen nov hribček in na vrhu je zelo, zelo lepo. Tja se definitivno še vrnem in si še kdaj ogledam sončni zahod! Čudovito!

Neishina glasba se mi ne zdi nekaj oh in sploh, ampak ob podatku, da jo bo spremljal godalni kvartet (Fiasco) in da pride v goste Boštjan Gombač, pač ne moreš ostati hladen. Tukaj pa pride pričakovani ampak… Slišati je bilo kot da bi Boštjan poznal le bolj znane pesmi, ostale pa slišal prvič. Tako je pač močno improviziral, kar sploh ne bi bilo slabo, ampak si včeraj nekako ni drznil. V glavnem vse skupaj je izpadlo precej slabo. Potem so bili pa še godalci popolnoma plahi ali pa pretiho ozvočeni. Neža pa je vsako pesem zaključila s katastrofalnim uuuujeeee in njenimi izpeljankami. To je bilo to. Uff…

_ _ _ _ _

Kasnejši večer skoraj ni vreden besed, sploh kar se glasbe tiče. 18 nastopajočih, od tega… Če bi omenila še obleke iz zaves in pomanjkanje okusa, pa mogoče ponosnega očeta, ki na odru gleda svojo skoraj popolnoma nago hčer in je res ponosen nanjo, ko odpira usta in izvaja neko kvazi koreografijo…katastrofa… Torej, brez komentarja.

_____

Spet ena precej modra:

Najbolj verjame tisti, ki nikdar ne laže in najbolj zaupa tisti, ki nikdar ne vara.
(Morales Baltasar)